Portugalske Benetke s pridihom korone

Sicer sem Mariborčan in tudi študiram v Mariboru. Tako da, razen občasnih izletov po svetu, nisem ravno poznal občutka, ko za neko daljše obdobje dejansko zapustiš svoj dom in s kakšnimi izzivi se ob tem soočaš. Ravno zaradi tega, je bila študijska izmenjava še bolj idealna zame.

Že od samega začetka študija, se mi je zdela ideja o študijski izmenjavi nekaj neverjetnega, nekaj, kar preprosto moram izkusiti. Bila so obdobja, ko sem s tem nekoliko zavlačeval, ampak vendarle je prišlo obdobje absolventa in s tem tudi odločitev, da se za pol leta preselim na Portugalsko. No takšen je bil vsaj plan, dober plan, ki pa ga je pandemija obrnila povsem na glavo. Ampak o tem nekoliko kasneje.

Sicer sem Mariborčan in tudi študiram v Mariboru. Tako da, razen občasnih izletov po svetu, nisem ravno poznal občutka, ko za neko daljše obdobje dejansko zapustiš svoj dom in s kakšnimi izzivi se ob tem soočaš. Ravno zaradi tega, je bila študijska izmenjava še bolj idealna zame. Želel sem spoznati, če sem dejansko sploh sposoben živeti sam in kako se bi znašel v nekem povsem neznanem okolju. Da sploh ne govorim o tem, koliko pozitivnega sem o Erasmus izmenjavi že slišal. Kaj vse doživiš, koliko različnih ljudi iz celega sveta spoznaš in koliko zagona ti takšna izkušnja da za življenje naprej.

Nekako so moji glavni kriteriji za izbiro kraja izmenjave bili: da bo toplo, da bom lahko surfal in seveda tudi to, da bom našel predmete zase. Dokaj hitro se je tako moj seznam možnosti zožil na Španijo in Portugalsko, nad čem se ravno nisem pritoževal. Na koncu sem izbral Portugalsko, saj sem po raznih forumih prebral, da so Portugalci bolj odprti glede angleščine. Na drugi strani pa Španci skorajda zahtevajo znanje Španščine za opravljanje izpitov. Zakaj pa potem ne v Lizbono ali Porto? Kaj pa vem, že od nekdaj sem naravnan k temu, da ne izbiram najbolj očitnih možnosti, ampak raje raziščem manj znano in dobim bolj unikatno izkušnjo. Tako sem izbral, takoj za Mariborom, najlepšo mesto na svetu, Aveiro – Portugalske Benetke.

Moja avantura se je začela 3. februarja 2020, ko me je v zgodnjih jutranjih urah pobral GoOpti in me odpeljal na dunajsko letališče. Moram priznati, zadnji teden, preden sem dejansko odšel, sem se spopadal z raznimi pomisleki. Po domače bi lahko rekel, da me je cona obdobja malo zategovala. Spraševal sem se, zakaj sploh iti, če imam tu vse kar imam, ali se bom sploh znašel ter z raznimi drugimi strahovi, ki so ponovno prišli na plano. Ampak mislim, da nisem ravno osamljen primer in se je že marsikdo pred odhodom na izmenjavo s tem soočal. To sem napisal tudi zato, da opozorim tebe, ki to bereš in morda razmišljaš, da se nekoč sam/a odpraviš na izmenjavo, da se boš moral/a soočiti z veliko skrbmi. Ampak zagotavljam ti, da so skoraj vse odveč. No, s vstopom v že omenjeni GoOpti-jev kombi, sem naenkrat pozabil na vse skrbi. Vedel sem, da je to to, kar sem si že od nekdaj želel, na kar sem v bistvu čakal skoraj eno leto. Toliko prej je namreč bila tista prva, interna prijava na fakulteti. Na tej točki bi rad še omenil, kako hitro se je tisti strah »na izmenjavi ne bom spoznal nobene dobre družbe«, izkazal za nepotrebnega. Že na letališču na Dunaju sem srečal Slovenca, ki se je za svojo izmenjavo prav tako odpravljal v Aveiro in tako sem nekoga že spoznal, preden sem sploh stopil na letalo. Skupaj sva si potem delila še prevoz do železniške postaje v Portu in se skupaj z vlakom odpravila do Aveira.

Moj največji izziv, česar prej nisem bil toliko vajen, je bilo to, da sem si stanovanje delil z neznanci. No, neznanci le na začetku, seveda smo postali zelo dobri prijatelji. Vsak je sicer imel svojo sobo, skupna sta bila kuhinja in kopalnica. Za dobre odnose se je bilo potrebno navaditi, da vedno za seboj pospraviš in pustiš skupen prostor takšen, kot ga sam želiš prejeti. Že dolga leta me spremlja misel »Pusti ta svet za spoznanje lepši, kot si ga prejel«, tako da prehod zgolj iz miselnosti, na dejanja ni bil pretežak. Že v prvih nekaj dnevih smo spoznali še veliko novih ljudi in hitro se je oblikovala naša skupinica, s katero sem preživel največ časa. Velikokrat smo se po predavanjih dobili na kampusu, šli na kavo, ali na kosilo, ter se družili v prostem času. Velikokrat je druženje potekalo na plaži, do katere smo sicer morali najeti UBER, ampak vsak izlet tja se je splačal. Peščena plaža dolga več kilometrov, ki je ob večerih ponujala res spektakularen sončni zahod ter valovi, na katerih smo s surfom pod nogami »zapravili« kar nekaj ur.

Da namenim nekaj besed še sami Univerzi. Kot sem omenil na koncu prejšnjega odstavka, je v Aveiru kampus, kjer so vse fakultete na enem mestu. To je še eden izmed razlogov, zakaj sem izbral Aveiro, saj sem si želel to izkusiti. Na mojo srečo so vsi predmeti, ki sem si jih izbral, potekali v angleščini. V najslabšem primeru bi se lahko zgodilo, da bi pač moral predavanje poslušati v portugalščini, ampak izpit bi profesor zagotovo prilagodil v angleščino. To mi je bilo zelo všeč in dvomim, da bi kaj podobnega doživel na kakšni Univerzi v Španiji, sploh po tem kar sem bral po raznih forumih. Prilagodljivost Erasmus študentom pa se je razlikovala od profesorja do profesorja. Imel sem predmet, ko smo imeli tuji študenti povsem prilagojen učni načrt in smo namesto obiskovanja predavanj in pisanja kolokvijev, morali zgolj napisati seminarsko nalogo. Na drugi strani pa sem imel tudi predmete, kjer so bili povsem enakovredni Portugalskim študentom in med nami profesorji niso delali nobene razlike.

Vedno sem se rad pošalil, da so Portugalci in Španci zgolj uradno eno uro za nami, saj je bilo vse kar smo počeli, veliko pozneje, kot sem tega vajen od doma. Če smo se s Španci dogovorili, da se zvečer dobimo v mestu, je to bilo »po večerji«, kar je pomenilo ob 23h. Že sam/a lahko sklepaš, da so se takšne noči zavlekle skoraj do zajtrka in da so se tudi tista dnevna opravila začela nekoliko kasneje. Ne smem pozabiti še omeniti, da če se zmeniš ob neki uri, je to vedno pomenilo vsaj deset minut kasneje. Ampak na to smo se hitro navadili. Še moja cimra iz Nemčije, se je za nekaj časa preprosto morala odvaditi svoje točnosti in prilagoditi na drugo okolje.

Celoten februar je potekal gladko, privadil sem se na predavanja v angleščini, v mestu sem se že zelo dobro znašel in na vsake toliko, smo s kolegi našli čas za kak izlet ali surfanje. Z marcem, pa se so se stvari povsem spremenile. Kot se vsi spominjamo, je koronavirus takrat začel resneje ogrožati Evropo in začela se je panika. Sploh kolegi iz Italije so vseskozi spremljali novice doma in se spraševali, če bi raje odšli domov, dokler še sploh lahko. Kar kmalu, nekje na sredini marca, pa smo se podobno začeli spraševali še ostali. Prelomna točka dogajanja je bila, ko so zaprli fakulteto. Ena po ena so vsi začeli zapuščati Portugalsko in se vračali domov. Sam sem se nekaj časa upiral temu, da bi odšel, ampak na koncu je bilo razlogov za odhod domov preprosto preveč in prišel je čas tudi za moj odhod, dobre tri mesece prehitro. Več kot polovico moje Erasmus izmenjave sem tako preživel doma in predavanja spremljal na daljavo. V tem obdobju smo s kolegi seveda ohranili stike. Kar nekaj jih je sicer v Aveiru še ostalo, večina pa odšla domov. Univerza v Aveiru se v aktualnem semestru več ni odprla, posledično smo vse izpite opravili na daljavo.

Nikakor ne želim mojega zapisa zaključevati dramatično. Ta slaba dva meseca v Aveiru sta bila nekaj najboljšega, kar sem v življenju doživel. Že na začetku članka sem napisal, da sem si želel bolj unikatno izkušnjo in res sem jo dobil. Kljub temu, da je bila tema o koronavirusu zelo aktualna že pred mojim odhodom, nisem nikoli pomislil, da se bo zaradi tega moja Erasmus izkušnja tako končala. Ampak zaradi nečesa je že moralo biti tako. Če ne druga, sem se naučil, da moraš izkoristiti priložnosti in ne odlašati. Sploh ne morem našteti kolikokrat smo si s kolegi med seboj rekli, da bi nekam šli, ampak smo potem sklenili, da lahko še malo počakamo, ker imamo še tako celi semester časa. Pa temu ni bilo tako, niti približno.

To, da moram izkoristiti možnosti, pa zdaj nekako že živim. Moje doživetje Erasmus izmenjave, ki ga sedaj bereš, pišem na Portugalskem, v mojem Aveiru. Izkoristil sem dan, ko smo Portugalsko izločili s rdečega seznama in še isti dan kupil letalsko karto in se že čez nekaj dni ponovno odpravil na Portugalsko, da obiščem kraje, ki jih med izmenjavo nisem mogel videti.

Erasmus izmenjava je res nekaj, kar bi priporočil čisto vsakemu študentu. Četudi ti ne ustreza daljša izmenjava, obstajajo možnosti krajših izkušenj. Izkušnja, ki jo predstavlja izmenjava je neprecenljiva in redko se zgodi, da ima kdo takšno možnost še po končanem študiju. Kot pa sem že zapisal na začetku, se vsak sooči z različnimi strahovi, ki pa jih le pogovor z nekom, ki je že bil na izmenjavi, lahko odpravi. Zaključil bi le še z mislijo, da moramo iz vsake težave izluščiti nekaj pozitivnega, saj s takšnim mišljenjem lažje premagujemo vsakdanje izzive. Moja Erasmus izmenjava me je tega zagotovo naučila in upam, da bom lahko to živel in delil še naprej.

Jan Sedlanič
Ekonomsko-poslovna fakulteta Univerze v Mariboru

IZMENJAVA V TUJINI
Aveiro, Portugalska
Čas izmenjave: februar – julij 2020