Kako potekata razvoj ideje in oblikovalski proces od prvega utrinka do končnega izdelka ali projekta?
Oblikovalski proces se začne s poglobljenim poslušanjem – z vlogo oblikovalca kot prevajalca idej v vizualni jezik. Prvim zamislim sledi ključna faza preizkušanja, v kateri se prepletajo teorija, praksa in življenjske izkušnje. Pomembno mi je, da se me vsebina osebno dotakne, saj le skozi empatično eksperimentiranje začetni vzgib preraste v univerzalno sporočilo.
Uspešen projekt zahteva subtilno ravnovesje med intuitivnim ustvarjanjem ter tehnično dovršenostjo in informacijsko jasnostjo. Celoten razvoj, voden skozi kritično mišljenje in iteracijo, mora delovati v harmoniji z ljudmi – končni izdelek mora uporabnika nagovarjati tako domišljeno, da ga ta zlahka razume in ponotranji.
Oblikovanje pogosto stoji na meji med umetnostjo in inženirstvom. Kako doživljate to mejo – ali za vas predstavlja oviro, izziv ali priložnost?
Meje med umetnostjo in inženirstvom ne doživljam kot ovire, temveč kot navdihujoč izziv in priložnost. Moje delo oblikovalke, arhitektke in pedagoginje je nenehen preplet obeh polov, kar navsezadnje odraža tudi mojo formalno pot umetniškega in znanstvenoraziskovalnega delovanja.
Verjamem, da morata obe področji znotraj tega procesa ohraniti svojo avtonomijo. Umetnost prinaša konceptualno globino in avtorsko prepoznavnost, inženirstvo pa strogo logiko, tehnično natančnost in strukturo – pri čemer obe disciplini zahtevata izjemno visoko stopnjo discipline in osredotočenosti. Enakovreden dialog obeh polov pa vodi do nastanka resnično vrhunskih, celovitih rezultatov.
Kaj vam kot umetnici in oblikovalki prinese vsakodnevna interakcija s študenti? Ali vam služi tudi kot navdih?
Interakcija s študenti je zame neprecenljiv vir energije ter stalna spodbuda k raziskovanju in ustvarjanju. Njihova radovednost, neobremenjenost in iskreno navdušenje me ohranjajo ustvarjalno dinamično, saj pedagoški proces ni enosmerno predajanje znanja, temveč vzajemen dialog.
Poučevanje je hkrati odličen način za učenje. Študenti te s svojimi vprašanji in svežim pogledom vedno znova spodbudijo, da ubesediš ter utemeljiš tisto, kar sam ustvarjaš. Ta proces ozaveščanja lastnega dela skozi študentske projekte odpira nova obzorja za avtorsko snovanje in navdih.
Kakšno vlogo imajo po vašem mnenju univerzitetne razstave in javne predstavitve pri komuniciranju umetniškega in raziskovalnega dela širši javnosti?
Univerzitetne razstave in javne predstavitve so ključni most med akademsko sfero in širšo družbo, saj raziskovalne ter umetniške dosežke prenašajo neposredno v javni prostor. Javnosti omogočajo lažje razumevanje kompleksnih procesov, hkrati pa potrjujejo družbeno odgovornost in odprtost univerze. Pri tem mi izjemno veliko pomenijo skupna prizadevanja – predvsem sodelovanje z Oddelkom za znanstvenoraziskovalno in umetniško dejavnost, saj nam prav ta povezanost odpira nove razvojne razsežnosti.
Osebno te dogodke doživljam kot stičišče teorije in prakse. Ko s tem skupnim valom energije stopimo pred javnost, skozi razstavljena dela odpremo iskren dialog z mestom in ljudmi – to pa je trenutek, ko akademska odličnost dobi svoj pravi smisel in družbeni odmev.
Kdaj razmišljate o tem, kako vaše delo doživi gledalec ali uporabnik – ali vas to zanima že med ustvarjalnim procesom ali šele po nastanku dela?
O odzivu javnosti intenzivno razmišljam že med samim ustvarjalnim procesom, saj oblikujem z mislijo nanje, a pravo čarobnost projekt dobi šele po nastanku. Vedno znova me fascinira, ko delo zaživi na povsem nepredviden način. Posamezniki vanj prinesejo lastne življenjske zgodbe ter v prostoru ali grafiki prepoznajo nove, globlje pomenske plasti, ki so morda presegale prvotne okvirje klasičnega načrtovanja. Takšni odzivi me navdajajo z globokim spoštovanjem in veseljem, saj dokazujejo, da delo, ko je enkrat predano javnosti, zaživi svoje lastno življenje.