Kakšno vlogo ima pri vašem ustvarjanju raziskovanje – na primer materialov, oblik, tehnologij ali kontekstov, v katerih nastaja vaše delo?
Raziskovanje je temelj mojega ustvarjalnega procesa. Kot oblikovalka, ki deluje na presečišču mode, materialnih inovacij in trajnosti, raziskujem predvsem biomateriale ter njihove estetske, funkcionalne in trajnostne potenciale. Z eksperimentiranjem z različnimi formulacijami, teksturami, vzorci in postopki izdelave odkrivam nove možnosti oblikovanja ter iščem okolju prijaznejše alternative konvencionalnim materialom. Pri tem me zanima, kako lastnosti materiala vplivajo na obliko, konstrukcijo in uporabniško izkušnjo oblačila, zato material pogosto postane soustvarjalec oblikovalske ideje. Pomemben del procesa predstavljajo tudi sodobne tehnologije, kot sta digitalno načrtovanje in laserski razrez, ki omogočajo razvoj novih pristopov k oblikovanju. Zame raziskovanje ni le pripravljalna faza, temveč stalen proces eksperimentiranja in učenja, ki vodi razvoj idej, spodbuja inovacije ter oblikuje končni izdelek z estetsko in trajnostno vrednostjo.
Oblikovanje pogosto stoji na meji med umetnostjo in inženirstvom. Kako vi doživljate to mejo – ali za vas predstavlja oviro, izziv ali priložnost?
Oblikovanje doživljam kot prostor, kjer se umetnost in inženirstvo ne izključujeta, temveč dopolnjujeta. Meja med njima je predvsem priložnost za raziskovanje in ustvarjanje novih rešitev. Pri delu z biomateriali in trajnostnimi modnimi koncepti je povezovanje estetskega razmišljanja z razumevanjem materialov, tehnologij in procesov pravzaprav nujno. Kot oblikovalka me zanima, kako lahko znanstvena spoznanja in tehnološke inovacije postanejo del ustvarjalnega procesa ter prispevajo k razvoju novih oblikovalskih izrazov. Po drugi strani pa verjamem, da lahko oblikovanje raziskavam in tehnologiji doda človeško, čustveno in kulturno dimenzijo. Zato svoje delo pogosto razumem kot most med različnimi področji znanja. Prav preplet umetniškega in inženirskega pristopa mi omogoča, da razvijam projekte, ki niso le vizualno privlačni, temveč tudi funkcionalni, trajnostni in družbeno relevantni. V tem vidim eno največjih priložnosti sodobnega oblikovanja – sposobnost povezovanja različnih disciplin in ustvarjanja rešitev za izzive prihodnosti.
Kaj vam kot umetnici in oblikovalki prinese vsakodnevna interakcija s študenti? Ali vam služi tudi kot navdih?
Pedagoški proces razumem kot prostor izmenjave idej, kjer ne predajam le znanja, temveč se tudi sama nenehno učim in razvijam. Spremljanje ustvarjalnega procesa študentov mi je v veliko veselje, saj me spodbuja k razmisleku o lastnem delu in mi odpira nove poglede na oblikovanje ter ustvarjalne pristope. Njihova radovednost, odprtost za eksperimentiranje in neobremenjen odnos do raziskovanja so zame pomemben vir navdiha tudi pri lastnem ustvarjanju. Prav skozi njihova vprašanja, sveže ideje in pripravljenost preizkušati neznano se vedno znova potrjuje, da so radovednost, ustvarjalnost in pogum za raziskovanje ključni dejavniki inovacij.
Kako pomembno se vam zdi povezovanje med različnimi umetniškimi, oblikovalskimi in znanstvenimi področji znotraj univerze? Ali vidite možnosti za več interdisciplinarnega sodelovanja?
Povezovanje umetniških, oblikovalskih in znanstvenih področij je ključno, saj sodobni izzivi zahtevajo znanje in poglede različnih disciplin. Najbolj inovativne ideje pogosto nastanejo prav na teh presečiščih. Tudi moje delo poteka v interdisciplinarnem okolju, kjer sodelovanja omogočajo razvoj projektov, ki združujejo estetsko vrednost, funkcionalnost in odgovornost do okolja. Univerza je idealno okolje za takšna povezovanja, saj združuje različna znanja, raziskovalne pristope in ustvarjalne prakse. Še vedno vidim veliko priložnosti za dodatno interdisciplinarno sodelovanje, zlasti skozi skupne projekte, raziskovalne pobude, delavnice in eksperimentalne laboratorije, kjer lahko študenti in mentorji različnih področij skupaj razvijajo nove ideje. Takšne izkušnje bogatijo posameznike in prispevajo k razvoju odprte, inovativne ter družbeno odgovorne akademske skupnosti.
Ali menite, da ima umetniško in oblikovalsko delo na UM FS poseben potencial za doseganje širše javnosti, ki sicer ni v stiku z znanostjo? Na kakšen način bi ta potencial lahko kar najbolje izkoristili
Umetniško in oblikovalsko delo na UM FS ima velik potencial za doseganje širše javnosti, vključno s tistimi, ki niso neposredno povezani z znanostjo. Oblikovanje lahko kompleksne raziskovalne vsebine učinkovito prevede v vizualne, materialne in uporabniške izkušnje, ki so ljudem bližje in lažje razumljive. Z izdelki, oblačili, razstavami, prototipi ali interaktivnimi predstavitvami postanejo znanstvene ideje oprijemljive in povezane z vsakdanjim življenjem. Oblikovanje lahko služi kot most med laboratorijem in družbo ter prispevata k boljšemu razumevanju pomena raziskav in inovacij. Ta potencial lahko še okrepimo z večjo vključenostjo javnih razstav, interdisciplinarnih projektov, sodelovanjem z lokalnimi skupnostmi, podjetji in kulturnimi institucijami ter z aktivno prisotnostjo na digitalnih platformah. Pomembni so tudi dogodki, kjer so raziskovalni dosežki predstavljeni ustvarjalno in dostopno.
Povezovanje raziskovanja, ustvarjalnosti in učinkovite komunikacije z javnostjo je za UM FS pomembna priložnost, da predstavi svoje znanje in inovacije širši javnosti ter spodbuja zanimanje za umetnost, znanost, tehnologijo in trajnostni razvoj.
Kdaj razmišljate o tem, kako vaše delo doživi gledalec ali uporabnik – ali vas to zanima že med ustvarjalnim procesom ali šele po nastanku dela?
O tem, kako bodo moje delo doživeli gledalci ali uporabniki, razmišljam že od začetka ustvarjalnega procesa. Ne zanima me le končni vizualni rezultat, temveč tudi izkušnja, ki jo delo sproži – kako ljudje zaznavajo material, obliko, teksturo in zgodbo izdelka ali kolekcije. Pri biomaterialih je ta vidik še posebej pomemben, saj gre za materiale, s katerimi uporabniki pogosto nimajo predhodnih izkušenj. Zanima me, kako bodo sprejeli njihove trajnostne lastnosti, razumeli njihov izvor in kakšna vprašanja ali čustva bodo v njih vzbudili.
Verjamem, da delo zares zaživi šele v stiku z občinstvom. Takrat lahko opazujem, kako ga ljudje interpretirajo in kakšne pomene mu pripisujejo, ki so pogosto drugačni od mojih pričakovanj. Prav ta odprtost različnih pogledov je eden najbolj zanimivih delov ustvarjalnega procesa. Oblikovanje zato razumem kot dialog, ki se ne konča z nastankom izdelka, temveč se nadaljuje skozi izkušnjo in interakcijo z uporabnikom ali gledalcem.