Kakšno vlogo ima pri vašem ustvarjanju raziskovanje – na primer materialov, podob, glasov ali zgodb?
Raziskovanje ima pri mojem ustvarjanju zelo pomembno vlogo in je eden ključnih delov ustvarjalnega procesa. Izhodišče je pogosto zgodba oziroma vsebina predstave, pri kateri iščem različne asociacije in povezave – zgodovinske, literarne, kulturne in tudi z drugih področij, odvisno od tematike zgodbe. Tako postopoma gradim širši kontekst, iz katerega se razvijajo vizualne in materialne rešitve.
Zelo pomembno je tudi raziskovanje materialov. Pri ustvarjanju lutk me pogosto navdihujejo struktura, tekstura, oblika in taktilnost materialov. Ta zame ni zgolj tehnično sredstvo, ampak lahko v sebi skriva zgodbe, spomine in asociacije ter tako postane aktiven del umetniškega izraza. Prav povezovanje vsebinskega raziskovanja z raziskovanjem materialov mi omogoča, da se ideja razvija postopoma in pogosto zaide tudi v nepričakovano smer.
Kako se po vašem mnenju lutkarstvo in glasba dopolnjujeta pri pripovedovanju zgodb?
Lutkarstvo in glasba se pri pripovedovanju zgodb po mojem mnenju zelo tesno dopolnjujeta, zlasti skozi ritem. Zame je lutkovna predstava uspešna takrat, ko ima dober in premišljen ritem. Tega ne ustvarja le glasba, temveč nastaja kot rezultat sodelovanja vseh ustvarjalcev predstave – skozi vizualno podobo, gibanje in igro lutke, delo igralcev in animatorjev ter glasbo in zvočno podobo.
Ko se vsi ti elementi uspešno povežejo v enotno odrsko dogajanje, nastane ritem, ki gledalca vodi skozi zgodbo, ustvarja napetost, poudarja pomembne trenutke in vpliva na njegovo čustveno doživljanje. Prav ta usklajenost različnih izraznih sredstev pomembno prispeva k temu, kako uspešno in celovito gledalec sprejme predstavo.
Ali lahko glasba pomaga gledalcem ali obiskovalcem drugače razumeti lik lutke ali zgodbo, ki jo ta predstavlja?
Zagotovo. Dobro izbrana glasba lahko bistveno okrepi čustveni učinek predstave in s tem tudi način, kako gledalec razume lik lutke in zgodbo, ki jo ta predstavlja. Čeprav je pri lutkovni predstavi vizualnost praviloma v ospredju, jo lahko zanimiva in premišljena glasbena podoba še dodatno poglobi in poudari.
Vizualni jezik lutkovnega gledališča se pogosto še posebej dobro povezuje z glasbo, morda celo bolj kot z besedami. Glasba lahko vizualnemu dogajanju doda novo, abstraktnejšo plast in gledalca ne usmerja toliko v enoznačno razumevanje, temveč mu pušča prostor za lastne asociacije in doživljanje. Prav zato je lahko doživljajski in čustveni učinek predstave globlji, kadar je vizualna pripoved podprta z dobro premišljeno glasbo in je v njej manj besed.
Čeprav lutkarstvo in zborovska glasba izhajata iz različnih medijev, ali vidite kakšne skupne točke v načinu ustvarjanja ali izražanja?
Četudi lutkarstvo in zborovska glasba izhajata iz različnih umetniških medijev, vidim med njima precej skupnih točk. Obe umetniški področji temeljita na ritmu, času, kompoziciji in skupinskem ustvarjanju. Tako kot pri zboru vsak glas prispeva k skupni zvočni podobi, tudi pri lutkovni predstavi posamezni elementi – lutka, animator, gib, glas, scenografija, svetloba in zvok – ustvarjajo skupno odrsko celoto. Pomembna je tudi usklajenost, poslušanje drugih in občutek za celoto. Prav skozi povezovanje različnih izraznih sredstev lahko nastane močan in prepričljiv umetniški izraz.
Kaj lahko po vašem mnenju raziskovanje glasbe in lutkarstva prinese sodobni umetnosti in občinstvu vseh starosti?
Povezovanje glasbe in lutkarstva odpira veliko možnosti za sodobno umetnost, saj omogoča ustvarjanje kompleksnejših in hkrati bolj odprtih umetniških pripovedi. Vizualnost lutke in abstraktnost glasbe se lahko medsebojno dopolnjujeta ter ustvarjata prostor za različne interpretacije in osebne asociacije gledalca. Takšne predstave lahko nagovorijo občinstvo različnih starosti, saj ne temeljijo nujno na besednem razumevanju zgodbe, pač pa tudi na vizualnem, zvočnem in čustvenem doživljanju. Prav zato lahko povezovanje lutkarstva in glasbe približa umetnost tudi najmlajšim gledalcem, hkrati pa odraslim ponudi globlje in večplastno doživljanje umetniškega dela.
Kakšno vlogo imajo po vašem mnenju študenti pri razvoju umetniškega okolja na univerzi – jih vidite predvsem kot učence ali tudi kot soustvarjalce umetniškega prostora?
Študentov ne vidim zgolj kot učence, temveč predvsem kot aktivne soustvarjalce umetniškega prostora na univerzi. Vsak študent s svojim pogledom, izkušnjami, idejami in ustvarjalnostjo prinaša nekaj novega. V umetniškem izobraževanju je zato pomembno, da imajo študenti možnost raziskovati, eksperimentirati in tudi sami oblikovati umetniške vsebine. Univerza tako ni le prostor prenosa znanja, pač pa prostor dialoga, izmenjave in skupnega ustvarjanja, pri katerem se učimo tako učitelji od študentov kot študenti od učiteljev.
Kako pomembno se vam zdi povezovanje med različnimi umetniškimi in znanstvenimi področji znotraj univerze? Ali vidite možnosti za več interdisciplinarnega sodelovanja?
Povezovanje različnih umetniških in znanstvenih področij se mi zdi izjemno pomembno. Prav na presečišču različnih področij pogosto nastajajo nove ideje in drugačni pogledi na umetniško ustvarjanje. Pri umetnosti se lahko zelo naravno povezujejo vizualna umetnost, glasba, gledališče, literatura, pedagogika, psihologija in druga področja. Na univerzi vidim veliko možnosti za še več interdisciplinarnega sodelovanja, zlasti v obliki skupnih projektov, raziskav in ustvarjalnih delavnic, kjer bi študenti in učitelji različnih področij lahko sodelovali pri skupnem umetniškem ali raziskovalnem procesu.